Donnerstag, 1. September 2011

med nami (odlomek) - unter uns

unter uns
(Roman, Angelika Reitzer, Residenz Verlag 2010;
Auszug; Übersetzung ins Slowenische: Ana Grmek)

1
Stari se sprehajajo po polju, nevpadljiva postavitev, učinkovito. Klärchen se je pod roko oklenila sestre, oblečeni sta v brezrokavnika ali puloverja enake barve in videti je, kot bi bili skupaj pri frizerju. Sneli sta si očala, podobnost je zdaj še bolj očitna. Tesno za njima stari gospod z dvojčkoma. Že zdavnaj odraslima, a deškima kot vedno. Njuni preči se ji bleščita naproti, že od daleč kažeta nekakšno pot ali smer ali pa vsaj svetlobo. Sprehajata se, z rokami v hlačnih žepih; kot vedno vštric, kot vedno bi odgovarjala na pol sinhrono. Kot vedno sta pač kot vedno, tako je že vse njuno življenje. Oče stopa po pokošeni travi, njegov trebuh ni več tako velik, zelo je shujšal. Srne, ki se po predstavi počasi prikažejo iz gozda, občinstvo je Clarissa. Zadovoljni s prikazanim se odpovejo priklonu. V skupinicah postavajo med vrtnim pohištvom, ki izginja za in pod njimi. Stric Heinz stoji za Klärchen, roko je odložil na njeno vijoličasto ramo. Ona bi rekla: Barve španskega bezga, srček, saj veš? Španskega bezga. Clarissin šofer je zamenjal stran, stopil je v sliko, si poiskal prostor zadaj. Toda morda je prej celo nasprotno, to bo bolj držalo. Za kratek hip je izpadel iz slike, vedno stori, kar mu naložijo, in zamenjati stran, to je od vsega najlažje. Na voljo je. Medtem ko Clarissa stopa z vlaka, ji zazvoni telefon. Vlak je bil poln in takrat je vedno poln tudi peron, ljudje se valijo proti izhodu, za sabo vlečejo kovčke, ves peron je prerivajoča se, glasna množica, v kateri vsi vztrajajo na svoji poti, zato so drug drugemu kar naprej v napoto, zaradi hitenja napredujejo počasneje. Clarissa brska po torbi, gre naprej; to pomeni, pusti se potiskati naprej. Na rami nosi usnjeno potovalno torbo, čez njo še ročno torbico, neudobno je in sili jo, da hodi postrani, ker je torba težka in ona brezoblična in ne more presoditi, koliko prostora potrebuje. Rada bi se pretvarjala, da je to še vedno rutina, zoprna, a znana: razmišljati o naslednjem sestanku, o ljudeh, ki bodo prisotni na pogovorih, o svoji predstavitvi in o tem, da jo vsa dokumentacija, urejena in v pravilnem vrstnem redu, čaka v mapi iz govejega usnja. Vedno je enako, ne najde telefona in se jezi, kajti kdo jo zdaj kliče, to že ve. Najde telefon, ki ne zvoni več, v knjigi, čisto na dnu torbe, in njeno predvidevanje se potrdi, seveda, nato ji torba zdrsne z ramena, še bolj je jezna in sama sebi se zazdi kot lik v burleski. Ali ljudje okoli nje gubajo čelo, se smejijo ali gledajo mimo, tega sploh noče vedeti. Ta, ki je klical, stoji na peronu, dobri dve leti se nista videla, v pozdrav si stisneta roko. Začuden reče: prav dobro si videti. Skupaj se odpeljeta v podeželsko gostilno, kjer bo slavje. V avtu bi začudenje raje preklical, a to ne gre. Clarissa se je dobro počutila. Kolikor toliko. Ne misli tako, prav gotovo ne. Toda na koži takoj začuti mozolje, natanko ve, na katerih mestih je močneje naličena, in po ščemenju na bradi ve, tam je gotovo velika rdeča lisa, ličilu navkljub. Vrti gumb na radiu, hoče priklicati nekoga, ki se mu ne oglasi. Sporočila ne pusti. Lasje so štrenasti, čeprav si jih je umila in posušila tik pred odhodom. Morda bi morala priti v obleki. Morda bi se morala takoj po prihodu preobleči. Ko Clarissa zamenja radijsko postajo, ne da bi ga vprašala, jo za trenutek zgroženo pogleda. Nato se zareži. Govori o službi, o številnih sestankih, o odgovornosti in bremenu, ki ga ima na plečih, in ko izstopita, Clarissa nenadoma pomisli, da je imel v mislih morda njeno delo, in to jo sprva malce zmede, ko pa ga nagovori o tem, previdno, bolj mimogrede, ji pomoli mapico s podatki o okoliški pokrajini in njenih skromnih zanimivostih, zgibanko z glavnimi točkami srečanja; za hip je pomirjena, kot bi vedela, kot bi poznala to, kar bo sledilo. Clarissa ga hoče vprašati po seznamu udeležencev, a se zadrži. Prva točka (posamični prihodi) in druga točka (kratek sprehod v bližnji borov gozdič, odkrivanje in obnovitev družinskih vezi) sta že za njimi. Toda večerja, vožnja z ladjo, odbojka, prosti čas v pokritem bazenu in savni jih še čakajo in šofer jo zdaj prime za roko, se ji široko zasmeji, nato pa njuni glavi trčita. Še vedno je tako, da ti pomaga, toda ostane zgolj občutek, da te je zmotil. Šofer jo pogleda in resno vzame njeno torbo, zdaj je njen portir, in če bi mu rekla, bi šel v tujo kuhinjo in ji prinesel kruh ali sok ali kos peciva iz zaklenjene vitrine in tako naprej. Njeno torbo odnese gor in jo potegne za sabo, takoj spet spusti roko, tudi prej je bilo tako, da je vsem izpolnil vsako željo in se mu ni nihče zahvalil, pa je preprosto nadaljeval in včasih koga opomnil na kakšno večjo uslugo, ta pa, ki je imel nato slabo vest, je bil kar on. Zato pa zna človeka tudi prizadeti, a se delati, da tega sploh ne opazi, kakor bi se mu sploh ne posvetilo, da je nekoga pravkar globoko užalil. Na obraz si lahko nariše širok posmeh ali pa skrajno blagost, to malce boli. Njemu odlično pristaja. Le kadar govori o tem, kar mu gre dobro, je resen. Ko z gotovostjo ve, kaj hočeš od njega, da bo zdaj storil natanko pravo, je njegov pogled, ne, njegovo gledanje resnično. To je on. Stoji na malem balkonu njene sobe in poroča o preteklem dopoldnevu, zdaj je veder, povsem sproščen; že dvakrat se je peljal na postajo in nazaj, ona je tretja, po katero je šel. Nihče se nikoli ne ozira nanj, to nikomur ne pade na pamet. Na družinskih slikah je pogosto zgolj on zabrisan ali pa ga nekdo zakriva, vedno stoji zadaj, na nobenem slavju ne manjka, toda skoraj nikoli ga ni mogoče prepoznati. Šele po večkratnem preštevanju nekdo reče: Hannes, kje je Hannes? Saj je tudi on zraven. Hannes je posebej za to priložnost prišel z večjim vozilom, zdaj igra avtobus za babice. Ali pa pomaga pri premikanju in razvrščanju pohištva. Priskrbi otroške postelje. Namešča mrežo za odbojko, in ali ni on zadolžen za pravilno zamejitev igrišča? Pač. Na letališče gre po malega bratranca. Hannes je vedno zraven. Neviden in morda preočiten. Ga že ni več, drugi so prišli iz gozda, on pa je morda izginil vanj. Kot bi hotel nadoknaditi zamujeni sprehod. Za trenutek govori z njenim očetom, najbrž je prišel po navodila, in se spet pojavi šele, ko je na vrsti Clarissa. Nekaj časa stoji na majhnem balkonu, v sobi diši po mehčalcu ali čistilih, morda po obojem, ni neprijetno. Na odgrnjenem pregrinjalu leži mapa, v njej ni zapiskov za seminar, in ljudi, ki jih bo kmalu srečala, pozna od otroštva. Za večino ni šefova asistentka. Toda ne morejo je imeti več za majhno deklico, ki ima pred sabo obetavno prihodnost. Clarissa se mora nasmehniti. To je vendar, kar hočejo od nas: predstavitev prihodnosti; in ja, smeh je kratek in tih in skoraj se ji zaleti. To bo, tako je rekla njena mama po telefonu, zadnje veliko slavje, nato pa se bosta umaknila iz svojih obveznosti in svoje družine.

Prevedla Ana Grmek

Trackback URL:
http://angelikaexpress.twoday.net/stories/med-nami-odlomek-unter-uns/modTrackback

suche

 

letzte beiträge

Nur sie
(Elle, L’Avenir, Grippewelle) Der Schädel...
agnesz - 2017.01.12, 15:30
An Ing. Lugar (Team Stronach,...
Sehr geehrter Herr Ing. Lugar, Sie haben am 3.11.2016...
agnesz - 2016.12.01, 15:26
Weekend
Ein schöner Morgen im Herbst. Nachdem Mann und...
agnesz - 2016.09.24, 16:35
Die Zeichnung (Quelle...
1. Perlen, rieseln, rinnen. Hat das Kind denn gefragt,...
agnesz - 2016.07.12, 10:49
Patti, Saga und ich
Seit ein paar Tagen liegt das Kind auf dem Sofa, manchmal...
agnesz - 2016.02.25, 13:24
Wochenende
Am Samstagvormittag läuft während eines längeren,...
agnesz - 2015.11.18, 10:33
What We Inherit
Excerpt from Angelika Reitzer, Wir Erben (Novel, 2014),...
agnesz - 2015.11.17, 08:49

links in popups öffnen

alle Links auf der aktuellen Seite in einem neuen Fenster öffnen 

Angelika Reitzer, Impressum
Prosa
Translations
Über Filme u. Drama
Über Texte
Profil
Abmelden
Weblog abonnieren